vivo barefoot.

Spoznavanje in privajanje je trajalo kakšen teden. V bistvu pa ne pomnim, da bi v katerem drugem čevlju (ne čevlju, ne teniskah, ne…) po celodnevnem urbanem vandranju še vedno čutila peresno lahek korak. Moja hoja je ostajala mehka; takšna, kot mi je zdaj všeč in ne maram več predolgo ne biti z njo.

Ko pa nas je začelo namakati in sem sredi preskakovanja luž na zverinsko nagužvanih ulicah centralnega Londona ugotovila, da so moji štumfi še vedno povsem suhi, so me dokončno očarali. Moji čevljeljci bosonogci.

v bistvu…

… se niti približno nisem zavedala, kaj jim pomeni moja bližina in moj glas, do tistega momenta, ko sem umirajočega Rika pospremila na drugo stran.

Get ready to sing when it hurts the most.

temeljni kamen podnebnega skepticizma.

Zanimiva zgodba.

During negotiations over the “Kyoto Protocol to the United Nations Framwork Convention on Climate Change” (that’s a lot of words to describe a document into which a lot of people put a lot of energy, and which is in the end nearly meaningless in terms of its effect in the real world; this was of course the point all along), Greenpeace activists Jeremy Leggett asked Ford Motor Company executive John Schiller how opponents of the Convention could believe there’s no problem with “burning all the oil and gas available on the planet.”
Schiller responded by first stating scientists get it all wrong when they say fossil fuels have been underground for millions of years: the Earth, he said, is just ten thousand years old.
How does he know this?
Because the Bible tells him so. Schillers says, “You know, the more I look, the more it is just as it says in the Bible.” The Book of Daniel, he states, predicts that increased earthly devastation will mark the “End Time” and the return of Christ.*
All of this means that to many fundamentalists, the killing of the planet is not something to be avoided but encouraged, hastening as it does the ultimate victory of God over all things earthly, all things evil.

* vir: Jeremy Leggett, The Carbon War, Routledge 2001, pp. 173-174.

Zgodba je iz Jensenove Endgame, Vol. I, pp. 225-226.

prvi koraki v fivefingersicah.

V torek so v moje življenje vstopile Vibramove FiveFingers Sprintke. Priznam, da sem si jih ogledovala in potihem želela že kakšno leto ali več. In ja, ni bilo dvoma, da jih bom takoj sprobala.

Sreda dopoldan v fitnesu: fajn se obnesejo, zanesljiva hoja, razen ko sem šla mimo tušev, kjer je bilo po tleh mokro. Tam so drsele.
Sreda popoldan: prvi sprehod v gozd. Malo me je presenetilo, da so kojci zahtevale drugačen, krajši in hitrejši korak ter drugačno (bolj pravilno?) držo medenice med hojo. Navzdol smo šli po zelo strmi gozdni stezi: čutila se je kot neslišen ples. Luštno! V bistvu sem pogosto imela občutek, kot da bi mi neravna tla masirala stopala.
Četrtek zjutraj: peš do mesta, na trg, po opravkih in nazaj v Šiško. Prijetno.
Petek popoldan: Murph na ŽAK-u. Četudi mnogi navajajo, da se je treba na FF navajati postopoma, sem naredila 2 x 800 m brez vsakršnih težav. Mislim, da se mi pozna tudi to, da sem že v “navadnih” teniskah skušala vztrajati na Pose drži. Počepi presenetljivo zanesljivi in stabilni, tla se fantastično čutijo.
Sobota dopoldan: prvi oliji in sprinti v Litvinovih. Oliji malce nenavadni, šprinti zelo okej.

Od začetka je bilo nekaj nerodnosti pri obuvanju, ker so prsti vajeni tiščat skupaj in zato kaj hitro dva zlezeta v isto špranjo. To komot preprečiš tako, da pred natikanjem petnega dela prste razporediš na prava mesta. Na začetku je tudi feeling med prsti nekoliko nenavaden, ampak pri meni je zelo hitro izginil. Trenutno čutim nekaj zatrdelosti v mečih, drugače pa zaenkrat ni bilo negativnih reakcij. Nič žuljev, nič bolečih podplatov… pravzaprav me preseneča, kako zelo mi pašejo FF… zadovoljna!

vadba. zakaj?

“[...] we have not spent the last 65 million or so years finely honing our physiology to watch Oprah. Like it or not, we are the product of a very long process of adaptation to a harsh physical existence, and the past couple centuries of comparative ease and plenty are not enough time to change our genome. We humans are at our best when our existence mirrors, or at least simulates, the one we are still genetically adapted to live. And that is the purpose of exercise.”
Mark Rippetoe v CFJ št. 63 / nov. 2007

Razmišljala sem o emailu, kjer je pisalo nekako takole: hvala za vse, super vadba, ampak zdaj je tu pomlad in se raje rekreiram zunaj kot v telovadnici.

:) Okej.

Tudi jaz sem rada zunaj, ni boljšega, kot toplo sončece na golo prešvicano kožo. Pri skupinski vadbi, ki vključuje uteži, je vadba zunaj pač logistično nekoliko bolj komplicirana, drugače pa ja, seveda, pejmo ven. Litvinove smo delali tako jeseni, kot pozimi, kot zdaj v zgodnji pomladi – vsakokrat zunaj; tudi v dežju in mrazu.

Pravi problem pa leži drugje; dvomim namreč, da je povprečno razumevanje “rekreacije zunaj” to, na kar opozarja Rip v zgoraj navedenem citatu. Sprehajanje po Tivoliju je najs (aj du it evri dej) ampak ne tega šteti kot karkoli, kar se lahko primerja z, na primer, CrossFit vadbo.

olimpijski dvigi. krasno!

crossfit: safr tokrat kar v živo :)

Jutri:

LIVE from Danish CrossFit Open

najava evro-kvalifikacij za crossfit games 2010

20. – 21. marec, Italija (Milano?) je naš regionalec.

o, tu gor pa so znani obrazi ;)

prijazni do narave.

Saj bo zraslo nazaj.

Veličastni plehšpalir za nas pešake iz šišenske smeri.

everything needed…

Tole je nekoč prispelo po emailu:

I asked for strength…
and was given adversity to strengthen me.
I asked for wisdom…
and was given problems to be solved.
I asked for wealth…
and was given a brain and brawn.
I asked for courage…
and was given trials to overcome.
I asked for good fortune…
and was given a chance to prove myself.
I asked for love…
and was given people in need of caring.
I didn’t get what I wanted…
but everything I needed.