Skoraj me je zaneslo v smer romantičnega, da bi takšno kavo poimenovala kot bolj eko; zato pač, ker je ni treba kuhati. A sem potem notri dodala še dva komfi dodatka: led in sveže stepeno sladko smetano.
Originalna ideja je tule. Vzela sem nekaj žlic svoje cafe organico iz pravične trgovine, zmešala z vodo in pustila stati 12 ur. Kavo sem dvakrat precedila, dodala led & še smetano.
Ni ravno ekspresna rešitev, je pa luštno vedeti, da je možno preživeti tudi brez štroma — če le imaš zadosti časa za pripravo svoje jutranje doze.
Kje v svojem razmišljanju so zgrešili vegetarijanci ter vegani in so, nevede, paktirali z uničevalskim kapitalom. Intervju z Lierre Keith @ Peak Moment. Vredno ogleda.
Za mano je nadvse zanimiva izkušnja z zbijanjem telesne teže pred novoletno prijateljsko tekmo v olimpijskem dviganju uteži. Po zadnji tekmi, majskem DP-ju, sem tekom poletnega paleoizziva izgubila nekaj kg in se zasidrala v rangu 62 – 63 kg, kar je ravno meja dveh kategorij pri olimpijcih. Četudi je moja prehrana pretežno v zadani low-carb špuri, pa sem si minuli teden nekajkrat privoščila mlečne stvari, pa še tortilje in kruhke (ah, december…), kar je v kombinaciji z menstrualnim ciklom najverjetneje povzročilo zalivanje in posledičen dvig TT. V sredo zjutraj sem se, četudi sem že nekaj dni prej precej spucala hrano, nepričakovano znašla na 63.8 kg. Jasno mi je bilo, da je to voda, nisem pa najbolje vedela, kako se je lotiti. Kakšnih hard treningov, ki bi izčrpavali glikogen, pred tekmo nisem hotela. Zato sem se koncentrirala na res clean hrano & pitje večjih količin čaja (zeliščnega & zelenega), kot bi mi sicer ustrezalo. Res clean je v mojem primeru pomenilo tudi nič mlečnih stvari, poleg tega, da sem spucala ven vse OH, ki bi vsebovali škrob.
V enem dnevu je TT šla za pol kile dol, včeraj – na dan tekme – pa se je tehtnica odločila malce pohecati z menoj, saj mi je kazala vse od 62.1 do 62.8 kg (odvisno od tega, kam v fletu sem jo položila). Hrano sem zreducirala na en sam obrok (beljakovine, nekaj maščob + zelenjava) brez soli. Prvi del dneva sem veliko pila, nato pa nehala piti in se namerno še malenkost zdehidrirala skozi kavo (ki jo pijem brez vsega). TT je opazno padala iz ure v uro in se ustavila na 62.1 kg ob času odhoda na tekmo. (Tolk o čudežnih dietah: zdaj si zlahka predstavljam, koliko vode zmore spucati iz sebe človek, ki se je do vstopa v čudežno dieto prehranjeval po prehranski piramidi. Izi pizi. Le da nekateri mastno služijo na ta račun.)
V Domžalah sem hotela biti čimprej, zato da bi se po tehtanju še mirno najedla. Na vlaku sem odkrila, kako fajn je možno uporabljati lacrosse žogico za samomasažo, saj sem si večji del poti masirala hrbet in bilo je super. Odločila sem se stopiti na vago oblečena (ponavadi sem se slekla do spodnjega perila), če pa ne bo “zadosti”, pa bi slekla še to. Vendar je zadoščalo za nižjo kategorijo: 62.5 kg. Potem sem se lotila hrane. Čeprav naj bi se držala bolj OH-jev, mi je zelo pasalo pojesti tudi nekaj B. Za vir škroba sem vzela pečen sladek krompir, ki mi je fantastično sedel. Za tem sem pojedla nekaj suhih marelic, pila čaj in elektrolite — v štacuni pa sem se bila odločila za Gatorade, ki mi ni bil potem prav nič všeč, še sploh, ko sem prebrala, da je sladkan s glukozno-fruktoznim sirupom. Yuck! Zraven sem imela še eno energetsko pijačo, ki mi je sedla precej boljše, kot G.
Po relativno dolgem začetnem ogrevanju, ki je vsebovalo ogromno ukvarjanja s sklepi, sem pospešila ritem, ko sem prišla na štango. Šlo je okej. Bili sva samo dve tekmovalki. Pri potegu mi je šlo takole: 32 kg – 35 kg F – 35 kg. Škoda mi je bilo, da sem izgubila štango iz ravnotežja pri drugem preizkusu, ker sem jo že imela nad glavo. Nisem si pa upala višati teže, da ne bi sfalila in potem ostala na 32 kg. No, v tretje je šlo.
Ko smo začeli ogrevati za sunek, pa me je nenadoma, pri vlečenju, zaštihalo v obeh mečih. Krč. Posledica dehidracije, skoraj gotovo. Bi bil Donat Mg boljši odgovor, kot Gatorade? Bom sprobala. Tam pa ni šlo drugače, kot da sem poskušala raztezati in masirati meča, krč (ki je resda bolj zapekel, kot res zategnil) pa je potem popustil. Takole sem šla: 45 kg – 50 kg – 56 kg F. Sotekmovalka je imela 1 kg prednosti pred mano v potegu, zato sem najavljenih 55 kg – kar je bil tudi njen tretji najavljen dvig – pri zadnjem dvigu spremenila v 56 kg, vendar jih nisem naložila. Obe sva sfalili zadnji dvig, vendar se je na koncu izkazalo, da sem imela zaradi manjše TT jaz boljši seštevek točk od nje, kar me je precej presenetilo.
Kje me je najbolj zmanjkalo? Presenetilo me je, ampak tokrat je bila to psiha. Ne zaradi drugega kot zato, ker sem pri določanju tež svojih dvigov kar malo brcala v temo, ker se mi ni niti približno sanjalo, česa sem realno zmožna. Manjkalo mi je tistega, čemur bi rekli embodied knowledge. In to sem najbolje čutila, ko sem se približala 56 kg štangi. Tudi sanjalo se mi ni, kaj me čaka. Kar sem sploh trenirala olimpijce (1-2 sešna, plus nekaj vadbe olijev znotraj crossfita), je bilo bolj kot ne v rangu 60-70% 1 RM (kar je rang dela na tehniki) in zdaj vem, da je bilo to premalo. Po posnetkih in občutkih sodeč je tudi bolj videti, da mi manjka prakse, kot moči, kar pa se mi zdi dobro, ker čutim, da z izgubljeno TT nisem žrtvovala tudi moč. Mislim, da je čisto realno razmišljati, da bom z nekaj treninga lahko kmalu spet v rangu okoli 40 kg potega (in nad, upam) ter se približala 60 kg pri nalogu & sunku (btw, moj sunek je trenutno mnogo mnogo bolj suveren od naloga, kar je na vseh posnetkih, ki sem jih delala, dobro videti – aj lajk!).
No in po tekmi sem, oborožena z dvema gromozanskima pokaloma, odvandrala skozi sneg na bus, kjer sem bila – pričakovano – precejšnja atrakcija, tako v primestnem kot potem v mestnem prometu. Spala sem kot top. Danes grem trenirat – komaj čakam!! :)
Včeraj sem se po naključju znašla v neformalni debati o prehrani in telesni teži. Prišla sem do tehle spoznanj:
1. ljudje kažejo tendenco, da svoje slabe prehranske izbire opravičujejo s stresom in urnikom. Vendar se je tukaj treba iskreno vprašati, če bi bile te izbire res boljše v primeru manj nabasanega urnika? Iskreno… dvomim. Tudi moj urnik je nabasan in velikokrat nimam zadosti časa za poglobljeno pripravo hrane, ampak zelo redko sem v situaciji, ko mi ne preostane čisto nič drugega, kot slabe izbire. Ne rečem; so trenutki, ko se zavestno odločim zanje. Vendar je to čisto neodvisno od stresa in urnika. Ljubezen do slanega, sladkega in mastnega je že predprogramirana v naš sistem in ti okusi so nekaj, kar nam je dobro po defaultu. Sladko je celo tako dobro, da še kokain nima šanse. Velja premisliti, kaj to v resnici pomeni…
2. zdi se mi, da imajo ženske nenormalno ogromno zadržkov do uživanja maščob. Jaz se namreč ne hecam, ko pravim, da jih pojem veliko, da jih je treba uživat in da niso maščobe tisto, kar redi. V večini primerov dobim v odgovor pogled, češ, ne-me-zajebavat. Spet, iskreno: če ješ low-fat, če si pogosto lačna (kar te vodi k junk-hrani) in če se rediš oziroma imaš toliko odvečne telesne maščobe, da ti to ni kul, potem se morda splača vprašat, če tvoje hipoteze o izogibanju maščobam držijo, ali pa jih je marbit treba revidirati? Oziroma, splača se narest vsaj tale majhen eksperiment: dobre maščobe, tudi zasičene, naj ti bodo vedno na dosegu roke; baši se z njimi, skenslaj / zmanjšaj junk in opazuj, kaj se dogaja; s tvojo lakoto, počutjem, telesom.
3. tale je sicer mimogrede in ni moja, vendar je včeraj spet prišla na plano: ljudje kažejo tendenco, da verjamejo, da je treba jesti “večkrat in pomalem” (uff, tut sliši se kot mantra). Kako to zgleda v praksi, verjetno lahko vidimo na blagajnah štacun ob delovnikih v času malic: OH, OH, OH, OH, combo (jogurt), OH, OH, OH. Okej, še mal salame sem ter tja, ampak ta je itak konzervirana s cukrom. Kakšen naključen Marsovec bi ob tem prizoru gotovo pomislil, da človekovo telo rabi nekaj, kar bi imenovali esencialni ogljikovi hidrati. Jok, brate. Inzulin No-Hepi, folks!!
Zdi se mi, da se želi sodoben način prehranjevanja izogniti rečem, ki so v nas že skoraj dva milijona let. Ne gre, da nam OH-ji ne bodo dobri. Dobri so in vedno bodo! Vendar jih skozi evolucijo nismo mogli uživati več, kot v toplih sezonah. Ko furamo čez dan lačni, je neizogibno, da bomo na koncu hoteli poseči po najhitrejših kalorijah, ki bodo na voljo. Človeško telo rabi esencialne aminokisline in maščobne kisline… esencialni ogljikovi hidrati pa NE obstajajo! In to je samo po sebi globoko pomenljivo.
Zadnjič enkrat sem razmišljala o relativno dolgem obdobju življenja, ko sem bila pristašica polnozrnate veroizpovedi in kako sem potihem trpela, ker mi ne kosmiči ne polnozrnatost v resnici nikoli niso bili dobri, a se mi je zdelo, da bi morali biti (ker so pač “zdravi”).
Joj, kaj je zdaj lepše brez teh laži!
Brez napihnjenosti, prdenja, inzulinskih šokov in potem trdih hipoglikemičnih pristankov! Yay Paleo!
S psoma smo prejle uživali na tekaških vajah. Očitno jima je zoprno piskanje elektronskega metronoma (moj novi tekaški pripomoček) signal za hud žur, ful sta bila naspidirana.
Po vajah pa zajtrk v znamenju jajčk. Moj je bil takšenle, hvala Tjaši V. za idejo.
Okej, okej… stvari postajajo bolj zanimive, ali kako bi temu rekla. Junij je bil mala malica napram juliju. Treningi so fajn laufali, hrana tudi, krize ni bilo…
No, začelo se je najprej z rahlo bolečino v levi rami, ki sem jo očitno prepozno spravila do svoje zavesti in pritisnila na knof alarma. Spomnim se je, vendar mi niti na misel ni prišlo, da bi reagirala, predno je postalo zelo boleče. Kaže na poškodbo tetive levega lateralnega deltoida. Zdaj je že boljše, ni pa še čisto okej. Na masaži zna tako zaboleti, kot bi mi nekdo stikal po živi rani.
Temu sem, seveda, morala prilagoditi treninge, vendar ugotavljam, da ni preprosto. Večina gibov nekako zahteva angažma ramen – tako tek, kot nalaganje kolutov na štango – in pri vsem jo začutim. Mogoče pa je to cajt mojega letnega vadbenega dopusta in se mi ni treba kaj dosti sekirati zaradi, kao, “zamujenega”.
Po tem šusu je sledil prehranski šus, v drugi polovici minulega tedna. Bilo je znanstvenofantastično. Nadležno ko sto mater. Karkoli, res, karkoli sem dala v usta, je samo padlo skozi v neko črno luknjo vesolja. Vsak konkreten obrok se je čutil zgolj kot tista pikica predjedi pred pomembnimi kosili, ki ti okusen grižljaj lakoto samo še bolj zrajca, da zverina le še čisto zblazni od bolečine. Zmedlo me je. Samo še na hrano sem mislila, vsakih nekaj minut. Kaj naresti? Rabim marbit off-dan? Briana ni bilo na mejlih; Veronika pa je vskočila z dobrim namigom: v štacuno naj grem in nakupim ogromno karseda paleofrendli hrane. No in tukaj sem potem počasi našla odgovor. Banane in čevapi. Kdo bi si mislil.
Trenutno, v tej vročini (kjer sem zelo vesela na sveže skrajšanih las), večkrat na dan ob obroku zmlatim po enega od ueberpekočih feferonov, tistih makedonskih. In spijem dve kavi namesto ene. Ne vem, paše.
Ravno v času, ko sem začela eksperimentirati s prehranjevanjem po Zoni, ki je začela do temeljev spremeninjati moj pogled na zdravo prehrano, je moja takrat nadrejena v roke dobila The China Study. Študija mi do tiste točke ni bila znana, sem pa takoj zvedela, da govori o tem, kako nezdrava da je hrana živalskega izvora – in kako je treba uživati čim več rastlinske hrane. Zveni kot neke vrste veganska biblija s kao znanstvenim pristopom, ne? Nadrejena, ki je knjigo slučajno odkrila, je bila navdušena, saj je študija preko bojda znanstvenih faktov potrjevala njen tipični jedilnik (ne poznam sicer več zgodb v realu, ampak bojda je tipično tudi to, da veliko veganov občasno ne zdrži in poseže tudi po živalski hrani, bogokletnih mesnih in ribjih izdelkih; no – prepričala sem se, da so najbolj bojevito razpoloženi lahko istočasno tudi najbolj dovzetni za občasno (samo)prevaro, ob tem pa ne zmorejo niti kančka priznanja v tej smeri; tista pica s šunko se, preprosto, ni zgodila). Ker pa je v mojem (takrat vegetarijanskem) jedilniku takrat nehala kraljevati polnozrnatost oziroma zrnatost nasploh – jedla sem vedno več skute in jajc – je nadrejena menila, da je The China Study zame nujno branje, ki mi bo pokazalo pravo pot. Oh, razsvetlitev! Smešno; četudi sem rekla, da me ne zanima, je knjiga po nekaj dneh pristala na moji delovni mizi. Komaj sem verjela. Nekoga je očitno zelo skrbelo za moje zdravje, heh. Sicer sem mnenja, da meji na versko blaznost, da ljudje zagovarjajo veganstvo in ob tem ne vidijo, kakšno sfukano zdravje si s tem marljivo pridelujejo, ampak eto. Kaj čmo. Njihov lajf. Knjigo sem seveda še enkrat zavrnila in te študije nisem nikoli prebrala (resnici na ljubo: niti znanja za kritično branje — niti časa, pravzaprav, da bi se s tem sploh ukvarjala), zato pa me toliko bolj razveseli takšenle post (ki sem ga odkrila preko tega vira).
* zdi se mi, da se bo kofeinu težje odrekati, kot sladkorju in žitaricam
* onkraj enega klavrnega treninga (zgodil se je drugi dan po didžejanju in potem, ko se mi je nabralo za dve noči po manj kot pet ur spanja) sem zelo zadovoljna z outputom in energijo pri vadbi
* -2.0 kg v enem mesecu (pozna se tudi vizualno), s tem, da sem bila prejšnji teden še nižje in da se zdaj sebi zdim nekoliko zalita – ne vem (še), zakaj
* menstruacija je še bolj opazno šla neopazno mimo; tudi manjša zalitost v dnevih pred
* občutek te neke drugačne, boljše “stabilnosti” (ne vem, če je pravi izraz, ampak ajd) je všečen in se mi ga zdi vredno ohraniti
* v zadnjem mesecu se mi je ene 3x sanjalo, da sem se “pregrešila” (ponavadi nehote >> šele ko sem v sanjah pojedla “tisto”, sem se spomnila, da ni bilo prav) in sem bila čisto presrečna, ko sem se zbudila in ugotovila, da sem le sanjala… zanimivo, kajti v realu se mi je luštal le kofein, ne pa sladkarije (onkraj sadja, ki me je popolnoma zadovoljevalo), niti žitarice
* refleksija na to, kar so ostale punce beležile na svojih blogih: čeprav se mi zdi, da je t.i. “paleo” pravšnji way to go (v primerjavi z tehtanjem in merjenjem), razmišljam, če ni “zoniranje” hrane kot prvi korak tega učnega procesa pravzaprav pametnejša izbira. Paleo, tako se mi zdi, ima že v osnovi vkalkulirano to, da ljudje vedo, koliko B rabijo vnašati na dnevni osnovi, medtem ko v realu – sploh ženske – čez palec pojedo mnogo premalo B
* grem naprej; danes je 31. dan “izziva” in veselim se novih spoznanj.
