Čip na magnetkih
Oddaj komentar
ZA.
Dolpotegni in uporabi.
na obisku
Čip: tri leta z nami
prihodnost popa je oplazila ljubljano
Maria Minerva na odru tke prefinjene tenčice razpoloženjskih glasbenih krajin – točno tam, kjer bi pričakovali več predvidljivosti in posledičnega “prepusti-se” (saj gre za *popmusko*, nenazadnje!). Tudi če smo pridno absolvirali vse dosedanje Minervine glasbene izdaje, nam sinočni koncert namreč ni hotel postreči z vnaprej kartirano traso, kjer bi se lahko predali surfanju na valovih (plesnega) eskapizma. S tem se je ekspliciralo dvoje: (a) novi pop nam ne bo pustil *ne* misliti in (b) novi pop nam ne bo pustil misliti, da sam *ne* misli, ko misli sebe.
minerva v channelu, torek, 18. 10. 2011
Zato nedavno objavljeni tekst v New York Timesu ne more biti naključje; sredi zatemnjenega Channela je postalo jasno kot beli dan, da novi val žensk v elektroniki ni noben hec.
dj ka, prav tako v channelu.
wimp.
Oho, razsvetlitev, hvala lepa! Kajti sami mi ni uspelo prepoznati, da nek frizer, ki na eni strani poudarja svoj profesionalizem in posvečanje stranki (kar da vse upravičuje njegovo ceno), nato ob dveh priložnostih vse to potepta zaradi lastnega katastrofičnega time-managementa (in se sam ven vleče s ponujanjem džabe-do-napol-džabe kompromisa, that’s how cheap it can go), ne bo znal odraslo sprejeti pripombe, da se mi takšno ravnanje ne zdi kul in da bi se rada zmenila za upoštevanje standardov, ki jih sam postavlja. Vse kaže, da je bila moja pripomba na robu povzročitve duševnih bolečin, saj se je moral v obrambo svoje integritete razglasiti za svobodnega človeka in mi povedati, da s takšnimi, kot sem jaz, ne misli delati.
Ajoj. Si kar predstavljam, kakšen štof je s tem incidentom dobil za simptomatično resignirane zgodbice puer aeternusa na pragu štiridesetih, ki jih šera med opravljanjem svojega dela.
spomin na slovo.
šest mesecev minus en teden.
Včasih se zdi, kot da kakšne stvari morajo biti.
Kot na primer to, da pri nenadnem zaviranju odletiš čez balanco ravno na tisto jutro, ko se odpravljaš k mehankarju, da ti poštima zajlo zadnje bremze, ki je počila, ko ti je kolesarka nenadoma uletela z desne na stezo. Ali pa to, da po padcu pridno in vestno hladiš bolečo ramo in dlan, medtem ko se prasko na kolenu spomniš napacati s climb onom natanko enkrat. Ali pa potem tisti nenavadni musklfiber v mečih, ki te preseneti po nedolžnem joggingu po Tivoliju, in zaradi katerega se odpraviš k športnemu fizioterapevtu, ki prvi namigne, da če ne bo boljše, bo treba na UZ.
Ko po kakšnem mesecu dni končno ugotoviš, da pravzaprav ni še nič boljše in se odpraviš na UZ, imaš stvari že pravzaprav kar fajn načete tam notri. Dva centima na ligamentu in še dva na mečni mišici. Šest mesecev pavze. Šok. Vsi, čisto vsi vadbeni plani gredo na stand-by. Šest mesecev bo konec februarja – če ne bo vmes še kakšnih presenečenj. Fovš sem za vsak poteg in počep. Iščem nove cilje in kaj sploh lahko delam v tem času. Bench press je zoprn brez ene oporne noge. Obračanje pedal momentalno ne paše niti malo. Sklece? Zgibi? Nekaj ziher najdem, da bo kul.
In prvi teden šestih mesecev bo vseeno zdaj-zdaj mimo.
barvanje metuljev… ali farbanje sebe?
Energija gre premnogokrat v prazen nič, večina kao dobronamernih akcij je navaden p**in dim. In potem še varljiv občutek, da pa “smo nekaj dobrega naredili”. Fuj!
Planet crkuje, mi pri tem izdatno pomagamo, ampak hej – barvamo pa metulje.
Faking hel.
via CNVOS.
jutranji ajskafe.
Skoraj me je zaneslo v smer romantičnega, da bi takšno kavo poimenovala kot bolj eko; zato pač, ker je ni treba kuhati. A sem potem notri dodala še dva komfi dodatka: led in sveže stepeno sladko smetano.
Originalna ideja je tule. Vzela sem nekaj žlic svoje cafe organico iz pravične trgovine, zmešala z vodo in pustila stati 12 ur. Kavo sem dvakrat precedila, dodala led & še smetano.
Ni ravno ekspresna rešitev, je pa luštno vedeti, da je možno preživeti tudi brez štroma — če le imaš zadosti časa za pripravo svoje jutranje doze.
